Zelo dragoceni in pomembni so Pavlinovi posnetki pred okupacijo in med okupacijo 1941 – 1944. Kljub težkim okoliščinam je predvsem tudi po zaslugi Pavlina (poleg dr. Jakoba Prešerna in Italijana antifašista, Tržačana Diega de Henriqueza) iz Ljubljane in njene okolice ohranjenih veliko medvojnih odličnih slikovnih dokumentov. S fotografskim arhivom Mirana Pavlina, ki obsega okoli 2000 črno-belih fotografij, sem se seznanil med leti 1988 do 1990, ko sem kot kustos v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije med ostalim skrbel tudi za preslikavo njegovih fotografij in za vpis dokumentacije v inventarno knjigo in na kartoteke. Ena kopija fotografij je bila tudi za Mestni muzej Ljubljana. Po pogodbi so se lahko njegove preslikane fotografije uporabljale samo za proučevanje in nekomercialne objave. Kot kustos v takrat Muzeju novejše zgodovine Slovenije tega nisem vedel in sem v Telexu leta 1990 objavil 4 njegove fotografije, ki so prikazovale škofa Rožmana, kako se udinja italijanskemu okupatorju. To je bila enostranska foto zgodba z okoli 8 fotografijami z naslovom: «Škof Rožman pa takole« … Ker je šlo za t. i. komercialno objavo, je muzej avtorju Miranu Pavlinu moral plačati odškodnino za objavljene fotografije. K sreči je imel takratni direktor muzeja Stane Mrvič za mojo objavo razumevanje.
Pavlinove fotografije z natančnimi opisi so me s svojo sporočilnostjo takoj prevzele, saj se je pred mano začelo odvijati fotografsko pričevanje o dogodkih in življenju ljudi pred in med okupacijo Ljubljane in t. i. Ljubljanski pokrajini v letih 1941 - 1944. Dozorelo je spoznanje, da bi bilo koristno njegov izjemni medvojni fotografski opus predstaviti strokovni javnosti. Ko sem ga leta 1994 srečal in spoznal v fototeki, sem izkoristil priložnost in ga prvič javno predstavil kot fotografskega kronista okupirane Ljubljane v reviji Argo leta 1995. Po tej objavi sva stkala prijateljske vezi, tako da sem lahko vedno bolj spoznaval njegovo fotografsko pot in njegovo vsestranskost. Po prvi objavi o njem nisem imel več težav z objavljanjem njegovih fotografij. Nato sem v reviji Fotografija leta 2001 objavil poglobljen intervju z njim z naslovom "Miran Pavlin, fotografski kronist". V intervjuju sem celostno predstavil njegovo življenjsko pot s poudarkom na njegovi medvojni fotoreporterski dejavnosti. Kljub letom je bil zelo čil in živahen, rad je bil med mladimi in je po njegovem pripovedovanju z njimi tudi plesal.
Ko po končani drugi svetovni vojni ni dobil dela v Sloveniji, je v Trstu začel v slovenskih srednjih šolah poučevati blagoznanstvo, fiziko in matematiko. Zanimivo je tudi to, da je matematiko in fiziko poučeval tako nazorno, da so ju vsi razumeli ne glede na predznanje. Obenem pa je kot dopisnik tržaškega radia napisal številne likovne kritike in predavanja iz zgodovine umetnosti (Trst, Ljubljana, Benetke) in kinematografije (festival Benetke, Pulj). Leta 1960 in 1961 je v Puli fotografiral filmske lepotice za revijo Arena in Globus iz Zagreba. Napisal je tudi veliko kritik in prispevkov s fotografijami za Tovariš, ITD, Telex … Leta 1961 se je iz Trsta preselil v Torino, kjer je doktoriral iz industrijske kemije in do upokojitve delal kot strokovnjak v FIATU. Po upokojitvi pa je živel razpet med Torinom in Portorožem, kjer je vseskozi aktivno fotografiral in beležil dogodke. Umrl je po kratki bolezni leta 2008 v Torinu.
Dr. Miran Pavlin, inženir kemije, fotokronist, šolnik in publicist, se je rodil 21. septembra 1920 v Ljubljani, v poslopju na Mestnem trgu 24, ki so ga v njegovi mladosti imenovali »Souvanova hiša«. Njegov oče Josip, inženir, je bil po končani drugi svetovni vojni profesor v Trstu, mati pa je bila Vanda Vincenčič, Tržačanka. Šolal se je v Ljubljani in leta 1939 maturiral, leta 1944 pa diplomiral iz kemije. Med okupacijo je bil honorarni sodelavec časopisa Jutro, za katerega je dokumentiral dogodke v Ljubljani in okolici med italijansko ter pozneje nemško okupacijo. Leta 1944 je bil prisilno mobiliziran v nemško delovno službo TODT, konec vojne je dočakal v osvobojeni Gorici. Že kot mladeniča ga je pritegnila fotografija. Oče Josip mu je podaril svoj fotoaparat Icarette na meh formata 6 x 6 centimetrov brez svetlomera. Tako je že z enajstimi leti, leta 1931, naredil svojo prvo fotografijo Rutarjeve ulice v Ljubljani in od leta 1933 natančno beležil različne dogodke. Bil je tudi član Fotokluba Ljubljana. Leta 1940 je bila na klubski fotografski razstavi v Hrastniku na ogled njegova fotografija Oče s sinom. Do septembra 1940 se je tematsko ukvarjal z različnimi zvrstmi fotografije. Spremljal je rast, razvoj in spremembe mesta Ljubljane. Fotografiral je objekte, ki jih danes ni več; zanimiv dokument časa je na primer pogled z Ajdovščine do pošte, kjer so še stare hiše, ki so jih pozneje porušili itd.
Že pred okupacijo je samoiniciativno s svojim objektivom fotografiral nekatere dogodke: 27. marca 1941 je pred Univerzo v Ljubljani ujel protest študentov, mladine in delavcev proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu; priprave na vojno: 1. aprila 1941 zatemnjevanje cestnih svetilk, 3. aprila s trakovi oblepljene izložbe trgovin, razdejane cestne in železniške mostove, ki jih je ob svojem umiku uničila jugoslovanska vojska, 8. aprila vključevanje napredne mladine v Soško legijo, požig in rušitev vojaških skladišč v Dravljah ter posledično plenjenje sladkorja, 10. aprila je pred prihodom italijanske okupacijske vojske posnel belo zastavo na vrhu nebotičnika v Ljubljani … Odlikujejo ga raznovrstne večplastne fotografije zavzetega mesta.
Pavlin je začel vse bolj sodelovati s časnikom Jutro. Njihov fotoreporter Čoro Škodlar je ob italijanski okupaciji zapustil Jutro in odšel v ilegalo, kjer je postal pomemben organizator ilegalne dostave fotografskega materiala. Leta 1943 je Škodlar odšel v partizane, kjer je postal vidnejši fotoreporter in snemalec. Zamenjal ga je Miran Pavlin kot fotograf in honorarni dopisnik Jutra. 27. avgusta 1941 je dobil službeno legitimacijo Jutra. Uporabljati je začel fotoaparat Zeiss Tenax 24 x 24 mm brez svetlomera. Dobra in praktična lastnost novega fotoaparata je bila, da je na film lahko posnel do 50 posnetkov, kar mu je zelo koristilo pri natančni in obsežni dokumentaciji dogodkov in življenja v okupirani Ljubljani in njeni širši okolici. Med drugim je posnel pompozne obiske visokega komisarja Graziolija v Logatcu, Rakeku, Cerknici, Ložu, Starem trgu, Planini, Vrhniki. Leto dni pozneje pa je bilo vse drugače. V veliki poletni italijanski ofenzivi leta 1942 je bilo požganih kar nekaj vasi na Notranjskem in Kočevskem, številne vaščane so pobili, ali pa jih poslali v koncentracijska taborišča (npr. Rab) Požgane vasi na Notranjskem je v svoj objektiv že leta 1942 ujel partizanski fotograf Vinko Bavec.
Kot zunanjemu sodelavcu Pavlinu posnetih filmov ni bilo treba oddajati v uredništvo, temveč jih je lahko nosil s seboj. Na Gregorčičevi ulici v Ljubljani si je uredil fotolaboratorij s povečevalnikom, kjer je izdeloval in skrival fotografije. Fotografski material je po svojih zvezah prejemal iz Trsta. Odlično znanje italijanskega jezika mu je velikokrat pomagalo, da se je izognil aretaciji. Pavlin je zavestno beležil ilegalne napise aktivistov, to je zaradi nevarnosti, da bi ga ujeli, počel predvsem zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko je bila svetloba za fotografiranje komaj zadostna. Prav zaradi tega lahko Pavlina prištejemo k odporniškim fotoreporterjem, čeprav je bil formalno honorarni fotoreporter Jutra.
Največ fotografij je Pavlin posnel leta 1941, ob večjem razmahu upora, pa so se pogoji okupacije ostrili, Ljubljano so 1942 obdali z bodečo žico in številnimi bunkerji, posledično pa je fotografiranje postalo čedalje bolj tvegano in temu primerno je tudi manj posnetih dogodkov, pa čeprav je tudi letu 1942 in 1943 izstopajo nekateri povedni posnetki. To potrjujejo tudi njegove besede: »Razmere so se tako zaostrile, da sem bil pri fotografiranju na lastno pest bolj previden. Pod italijansko okupacijo je bil le italijanski okupator tisti, ki mi je bil nevaren, medtem ko je bilo pod nemško okupacijo fotografsko beleženje dogodkov še bolj nevarno predvsem zaradi naših ljudi (tu imam v mislih domobrance in njihovo organizacijo), toda kljub temu sem fotografiral. Če je bilo kaj zanimivega, sem pozabil na previdnost. V mojem arhivu je veliko več fotografij iz italijanske kot nemške okupacije Ljubljane«. Prav tako se je spominjal dogodka, ki se mu je pripetil v kemičnem laboratoriju na Medicinski fakulteti, ko je zaslišal brnenje zavezniških bombnikov in bombardiranje in ko je kljub nevarnosti vzel fotoaparat in posnel zgovorne prizore Narodne univerzitetne knjižnice, ki so jo ravnokar zbombardirali.
Z nemško okupacijo Ljubljane in prisilno mobilizacijo Pavlina v nemške delovne enote TODT 1944 mu je bilo onemogočeno dejavno fotografiranje.
Zaradi Pavlinovega bogatega medvojnega opusa ga lahko upravičeno imenujemo za najpomembnejšega kronista okupirane Ljubljane v letih 1941 - 44. V tem času je fotografiral tudi številne kulturne in športne aktivnosti med italijansko okupacijo, po kapitulaciji Italije pa Rupnikove domobrance in nemške okupatorje. Opus dragocenih, zanimivih fotografij Mirana Pavlina se je ohranil predvsem po zaslugi avtorja samega, ki je, kot pravi, »zavestno in natančno beležil dogodke«. To nam dokazujejo predvsem njegovi fotografski albumi.
Leta 2004 je objavil knjigo Ljubljana 1941 Pričevanje fotoreporterja, ki je izšla pri založbi Modrijan. Je logična nadgradnja njegovega predvojnega in medvojnega delovanja v Ljubljani 1941, ki pa se ne omejuje samo na njegovo fotoreportersko in pisno beleženje dogodkov pred več kot šestdesetimi leti, temveč svoje videnje medvojnih dogodkov primerja s takratnimi članki ljubljanskih časnikov in z dnevnikom vrhovnega poveljstva italijanskih oboroženih sil, ki je pred leti izšel v Italiji. Pri pisanju knjige, ki je zasnovana kot dnevnik od 1. januarja do 31. decembra 1941, je svoje podatke o medvojni okupaciji Ljubljane dopolnjeval še iz arhivov: Vilharjeve knjižnice in Pokrajinskega arhiva v Kopru, Piemontskega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja in sodobne družbe v Torinu in Deželnega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji in Julijski krajini v Trstu.
V knjigi je 250 avtorjevih dokumentarnih fotografij, med katerimi so nekatere objavljene prvič in le žal nam je lahko, da je oblikovalka prenekatero Pavlinovo fotografijo zaradi nerazumljivih izrezov osiromašila in ji tako odvzela del pričevalne moči, kar je za fotografijo kot dokument časa in njenega avtorja nedopustno (npr. slikar Ivan Vavpotič v Študentovski ulici). Prav tako so nekatere zelo izpovedne fotografije premajhne (npr. zaskrbljeni izraz prodajalke zaradi pomanjkanja kruha).
Ne glede na to Pavlinove fotografije s svojo pričevalnostjo dajejo posebno vrednost in težo njegovemu medvojnemu dnevniku, saj nam kot fotoesej vizualizirajo življenje v okupirani Ljubljani leta 1941 in so obenem ogledalo časa in prostora. Glavno mesto Slovenije Ljubljana je tudi zaradi Pavlinovega pronicljivega medvojnega vestnega beleženja dogodkov dobila dokument časa, ki ji ga lahko zavidajo vse evropske prestolnice.
Njegova svojstvena fotografska in dokumentarna dediščina s številnimi dnevniški zapisi in dokumenti je dragocena pričevalka slovenske novejše zgodovine. Po njegovi smrti leta 2008 so njegovi številni natančno dokumentirani fotografski in dnevniški zapisi žal zaradi nesrečnih okoliščin nedosegljivi.
Skenirane fotografije so iz virov:
- Dejan Vončina: Ing. Miran Pavlin, fotografski kronist okupirane Ljubljane v letih 1941 – 1944, Argo XXXVIII 1995, str. 101 – 102.
- Dejan Vončina: Miran Pavlin, fotografski kronist, intervju, revija Fotografija št. 12, 2001, str. 28 – 35.
- Miran Pavlin: Ljubljana 1941, Založba Modrijan 2004.
- Dejan Vončina: Miran Pavlin: Ljubljana 1941: pričevanja fotoreporterja, Prispevki za novejšo zgodovino, 2004, letn. 44, št. 1, str. 172-176.
- Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945 , Založba Modrijan 2005.
- Dejan Vončina: In memoriam; Miran Pavlin fotografski kronist in dokumentalist (1920 – 2008), Prispevki za novejšo zgodovino XLVIII -2/2008, str. 191 – 198.
- Dejan Vončina: V spomin fotografskemu kronistu in dokumentaristu Miranu Pavlinu (1920 – 2008) Fotoantika št. 26, 2009, str. 32 – 37.
Prispevek je napisal: Dejan Vončnina, februar 2025