Shiva Nazarahari je iranska aktivistka za človekove pravice. Prvih protestov se je udeležila z mamo pri osemnajstih letih, saj ji že takrat ni bilo vseeno za družbeno dogajanje v njeni državi. Na tretjem protestu, kamor je šla prvič sama, so jo aretirali. Kljub mladosti so jo odpeljali v zapor Evin v Teheranu. Po prihodu iz zapora je s somišljeniki aktivno začela delovati za človekove pravice političnih zapornikov, aretiranih aktivistov, ženske pravice in pravice otrok. Shiva je postajala vse bolj prepoznavna, ker je redno sodelovala z domačimi in tujimi mediji. Zato so jo večkrat aretirali in zasliševali. Leta 2009 je bila ponovno aretirana in obtožena “moharebeh” – sovraštva proti Bogu, kar je zelo huda obtožba, saj je po zakonu kazen lahko od enega leta zapora do smrtne obsodbe. V zaporu je prestala dve leti.
Leta 2018 je preko mreže mest ICORN, ki nudijo zatočišča za preganjane pisatelje in umetnike, prišla v Slovenijo. Tu nadaljuje svoje delo za druge, kar ji daje motivacijo za življenje. V najtežjih trenutkih ji največ pomenijo mož, družina, prijatelji, psička Hana in narava.
Shivine korenine segajo v tradicionalno četrt Teherana. Njeni najlepši spomini so vezani na poletja v hiši severno od mesta, obdani z gorami in reko, kjer je narava pomenila prvi prostor svobode. V šoli je bila odlična učenka, a njeno "neprimerno" vedenje – od neustreznega hidžaba do ljubezni do nogometa – je že zgodaj nakazovalo njenega uporniškega duha.
Pri osemnajstih letih se je Shiva z mamo udeležila svojih prvih protestov. Hitro je ugotovila, je meja med dovoljenim in prepovedanim v Iranu tanka, a njena želja po neodvisnosti in pravičnosti je bila močnejša od strahu pred kaznijo.
Prvi zapor. Na tretji protest je šla sama, saj je bila njena mama takrat ravno po operaciji. Ni šlo za običajen politični shod, temveč za mirno srečanje ob obletnici 11. septembra, na katerem so ljudje v znak solidarnosti z žrtvami prižigali sveče. Čeprav dogodek ni bil provokacija, ga iranske oblasti niso odobravale in udeležence so aretirali. Kljub temu, da je bila Shiva takrat stara komaj 18 let, so jo odpeljali v zloglasni zapor Evin v Teheranu, kjer je prvič v življenju izkusila popolno izolacijo. Ves mesec je preživela v samici, popolnoma odrezana od zunanjega sveta; njena družina ves ta čas ni vedela, kje je Shiva, niti tega, ali je sploh še živa.
Ko so jo pri 18 letih prvič izpustili iz samice, je na sodišču srečala druge aktivistke in aktiviste, ki so že imeli izkušnje z zapori. Bivanje v zaporu v kontekstu aktivizma je za mlado Shivo dobilo smisel. Zaporna kazen je postala del neposrednega upora proti sistemu, kar ji je vlivalo moč. Po prvi zaporni kazni se je Shiva aktivno predala dokumentiranju kršitev človekovih pravic. S somišljeniki je ustanovila spletno stran, ki je postala zanesljiv vir informacij za mednarodno javnost, tudi organizacije, kot sta Amnesty International in Human Rights Watch.
Mednarodna solidarnost. Kljub izolaciji in nenehnim grožnjam Shiva v svojem boju nikoli ni bila povsem sama. Njen primer je pritegnil ogromno mednarodno pozornost. Te razglednice, poslane na njen dom v Teheranu, so le delček podpore, ki jo je prejemala iz vsega sveta. Neznanci iz krajev, kot sta na primer Rhenen in Amsterdam, so ji pisali: »Nismo te pozabili. Želimo ti moči in poguma« ter se ji zahvaljevali za vse, kar je storila za človeško družbo.
Prelomno leto 2009 je prineslo val upanja na ulicah Teherana, ki pa mu je sledilo kruto razočaranje. Oblasti so začele množično aretirati aktiviste; varnostne sile so jih začele z aretirati, še preden so se ljudje množično zbrali na ulicah. Cilj teh aretacij je bil utišati ključne glasove opozicije, zagovornike človekovih pravic in aktiviste. Shivo so aretirali že en dan po volitvah. Njen zasliševalec ji je pozneje priznal, da so jo zaprli preventivno: vedeli so, da bodo v protestih ljudje ubiti, in so hoteli preprečiti, da bi kot neodvisna poročevalka dokumentirala kršitve človekovih pravic.
Samica. V zaporu je bila Shiva skupno 100 dni v popolni izolaciji. Brez knjig in pisal je preživela s pomočjo domišljije in drobnih predmetov, s katerimi je v stene vrezovala verze ter brala sporočila, ki so jih drugi pustili za sabo.
Ko je Shiva prišla iz samice, se je zanjo v splošnem oddelku zapora odprl nov svet. Tam so si politični zaporniki, ki so se večinoma že poznali, ustvarili prostor kolektivne skrbi in solidarnosti. Da bi lažje preživeli težke razmere, so si vzpostavili strog urnik: skupaj so telovadili, brali knjige in drug drugega učili različnih veščin. Tisti, ki so obvladali ročna dela, so svoje znanje predajali preostalim – Shiva se je tam naučila plesti, sama pa je druge poučevala o obdelavi lesa. Ti trenutki, ko je eden bral, drugi pa so ob poslušanju ustvarjali z rokami, so bili oblika upora, ki jim je sredi zapora vračala človečnost.
Vrnitev iz zapora leta 2013 ni prinesla končne svobode, temveč "stanje suspenza". Naslednji dve leti je Shiva živela na začasni prostosti; vsak teden je morala poslati prošnjo za podaljšanje izpusta in trepetala je, ali jo bodo poklicali nazaj za zapahe. Shiva je potrebovala prostor, kjer bi si povrnila moči in pridobila nove izkušnje, ki bi jih pozneje prinesla nazaj v domovino.
Prag novega življenja. Leta 2018 je prek mreže ICORN prišla v Ljubljano. Čeprav je načrtovala vrnitev v Iran, je po pretresljivem glasovnem sporočilu prijateljice iz zapora vedela, da vrnitev zanjo ni več varna. V njeni odsotnosti je bila obtožena še blasfemije. Slovenija je postala njen novi dom, saj se ni mogla vrniti. A boj se nadaljuje na daljavo. Shiva v Sloveniji ni opustila človekoljubne dejavnosti. Iz svojega doma vodi feministično mrežo Zaagaah, ki ženskam v Iranu nudi varen dostop do splava in psihološko podporo. Aktivizem je tudi zdaj del njenega vsakdana.
Življenje v izgnanstvu ima drugačne, a nemajhne izzive. Danes Shiva v Sloveniji nadaljuje svoje delo, a težko je biti daleč stran od boja, ki ji je tako pomemben. V najtežjih trenutkih mir najde v naravi in v družbi moža Pooyesha in psičke Hane, ki sta z njo prišla iz Irana. Njeno sporočilo svetu ostaja jasno: nenehen upor brez dvoma spreminja družbo. A sprememba družbe ni enosmerni proces. Potreben je neprestan upor, saj, kot opozarja Shiva: nobena pravica ni dodeljena za vedno. Tisti trenutek, ko pravice nehamo braniti, jih lahko ponovno izgubimo.
Fotografije: Nino Bektashashvili
Zgodbe zapisala: Jasna Gabrovšek
Produkcija: Zavod APIS
Projekt Heroines: Diverse Voices izvaja Zavod APIS v sodelovanju z mednarodno pobudo Heroines! v okviru programa Catalyst of Change, ki ga sofinancira Evropska unija.
Vsebina odraža stališča producenta, Zavoda APIS, in avtoric ter ne predstavlja nujno stališč Evropske unije ali partnerjev. Evropska unija, partnerji in financerji za vsebino ne odgovarjajo.