Iva
Ne, to gotovo ni Španija. Tu na severu ni nikakršne mehkobe, le divja, kruta in ostra narava. Hitro sem spremenila mnenje, le 35 minut ven iz glavnega mesta smo se odpeljali, na skrajno severno obalo otoka.
Naša bela hišica z modrimi okni, kjer bomo nastanjeni naslednje štiri dni, izgleda idilično, in tako kot druge tu okoli krasi črno-rjavo vulkansko pokrajino. Čeprav novo in moderno opremljena pa tudi ona podlega vlagi in slanemu vetru - neprestano odpiramo okna, da preženemo moker in vroč zrak, nazaj sicer dobimo hladen piš, a z njim sol in pocasta tla. Počutim se kot na ladji.
Fotografije sicer ne zajamejo tega občutka, ker so obsijane s soncem. A ko se ta skrije, se počutim zares kot nekje na severu, nekje na Norveškem. Atlantik, pozdravljen!
Matija
Orzola je majhno mestece na koncu ceste, na skrajnem severu otoka. Tu so plaže, sprehajalne poti in nekaj gostiln. Od tod naprej gre le še trajekt. Po opisu je tako podobna Sougii na Kreti, kjer smo se imeli spomladi zelo lepo, da smo Orzolo izbrali za izhodišče za odkrivanje severa.
Kraja pa bi si težko bila bolj različna. V Sougii je vladalo življenje in hipijevski občutek, da čas ne obstaja. V Orzoli pa veter, sol in pesek skrbijo, da vse hitro rjavi in propada. Mesto je kar mastno od slane vlage, polkna so vseskozi zaprta in restavracije izgledajo utrujene. Okoli mesta pa sama groba vulkanska skala.
Vem, ne sliši fino, in tu si nikakor ne predstavljam živeti, a kraj ima neko surovo lepoto. Stalno žvižganje vetra in bobnenja valov opominja, da je tu življenje ostro.
Potem pa najdeš na plaži skalni bazen, zaščiten pred valovi, s turkizno vodo, v katerem se veselo namakajo domačini. Skočiš notri in ugotoviš, da je sicer res lep, amapak mrzzzzzzel. Surov Atlantik pač.