Slavko Smolej se je rodil 29. aprila 1909 na Jesenicah materi Antoniji in očetu Mavriciju, po poklicu urarju in zlatarju. V družini je bilo rojenih sedem otrok, od katerih so štirje že majhni umrli. Slavku je bila usoda prizanesljivejša, ni pa mu namenila prav dolgega življenja, saj se mu je izteklo v dvainpetdesetemu letu starosti. Umrl je 16. februarja 1961 v svojem rojstnem kraju. Šolal se je v Ljubljani na Tehniški srednji šoli in postal leta 1929 elektrotehnik. Zaradi brezposelnosti in gospodarske krize je bil primoran delati kot pomožen nekvalificiran delavec v železarni pri Kranjski industrijski družbi, ki je bila takrat v rokah nemških kapitalistov. Zato ni čudno, da je bil po težaškem delu, v svojem fotografskem delovanju med ostalim glasnik narave in železarske kulture.
Zaradi takšnih nečloveških, izkoriščevalskih okoliščin ter zapletenih socialnih, gospodarskih, ideoloških in političnih razmer v Kraljevini Jugoslaviji je Smolej postal domoljub, narodno zaveden in levičarsko (socialistično) usmerjen.
Najprej smo hoteli predstaviti njegovo medvojno delovanje med leti 1941 – 1945, po premisleku smo se odločili, da predstavimo tudi njegovo predvojno delovanje, v katerem se je, kljub temu da je bil ljubiteljski fotograf, uveljavil s svojimi izjemno občutenimi fotografskimi motivi doma in po svetu (Evropi, Ameriki, Indiji, Japonski). Pri fotografiranju je uporabljal različne tehnike npr. s posebno tehniko tako imenovanega papirnega negativa je želel dati fotografiji status umetniškega dela, že pred vojno pa mu ni bila tuja tudi barvna fotografija, saj je že pred vojno imel npr. predavanja z barvnimi diapozitivi o gorskih cvetlicah.
V svet fotografije ga je uvedel oče. Na začetku tridesetih let se je včlanil v fotoamaterski klub Skala na Jesenicah, leta 1933 pa je že razstavljal na 1. fotoamaterski razstavi tega kluba. Njegova pozornost je bila usmerjena na drobne posebnosti v naravi in v sočutje s preprostim človekom. Sčasoma je začel sodelovati s Fotoklubom Ljubljana, njegov redni član je bil leta 1937, ko mu je na mednarodnem natečaju revije Camera Craft iz San Francisca s fotografijami Strehe (1933), Pari se (1934) in Gorski nosač (1937) prinesel največ točk in s tem tudi zmago.
Revija American Photography je Smoleja 1938 uvrstila na svetovno lestvico desetih najboljših fotografov.
Od aprila 1941 je članom OF posojal svoj fotografski fotoaparat in druge fotografske potrebščine, ki jih je uporabljal tudi sam. Leta 1941 je na Jesenicah skrivaj posnel fotografijo z okna, prikazuje skupino ljudi, ki si ogledujejo nemške okupacijske letake z imeni ustreljenih talcev. 5. avgusta in 14. septembra 1941 je fotografiral prve sabotažne akcije Jeseniške čete, ki je razstrelila akvadukt za elektrarno v Zasipu pri Bledu in dober mesec kasneje razstrelila še električni daljnovod pri Blejski Dobravi.
Nemci so ga ujeli in ga na začetku leta 1942 zaprli v jetnišnico v Begunjah na Gorenjskem. V koncentracijsko taborišče Mathausen ga niso poslali le zaradi njegovega poznavanja barvne fotografske tehnike, preko katere je prišel v stik z jetniškim fotografom, ki ga je vzel za svojega pomočnika. Njegova jetniška kalvarija je trajala štiri mesece in je bila zanj, ne le hudo travmatična, temveč je botrovala tudi trajnemu poslabšanju prirojene bolezni na srcu. Med vojno je delal v Kranjski industrijski družbi, ilegalno pa je sodeloval z Jeseniško-bohinjskim odredom.
Ob koncu vojne maja 1945 je v svoj fotografski objektiv ujel razdejanja po zaključnih bojih za osvoboditev Trsta in Opčin ter pohod borcev Jeseniško-bohinjskega odreda na Koroško. Njegove fotografije z močno simbolno govorico dostikrat presegajo dokumentarno raven (številna vojna tihožitja odvrženih vojaških predmetov in vojaške opreme poražene nemške vojske). V Trstu je posnel razbito sodišče po bojih za mesto, manifestacije 3. maja 1945, razdejanje po bojih za osvoboditev ter navdušenje ob osvoboditvi Opčin. Gre za kvalitetno reportažno, ki mojstrsko odseva duh časa. Pridružil se je Jeseniško-bohinjskemu odredu pri pohodu na Koroško, kjer je fotografiral navdušene borce in hkrati beležil materialno opustošenje, ki ga je za seboj pustila odhajajoča nemška vojska. Fotografij prikazujejo Jeseniško-bohinjski odred, angleške vojake na Koroškem in koroške kraje med 10. in 20. majem 1945.
V Kranju je 30. maja 1945 fotografiral vrnitev slovenskih domobrancev, ki gredo v sprevodu skozi Kranj.
Po vojni zaradi poslabšanja zdravja ni mogel nadaljevati pohodništva v gore, zato je svoje moči osredinil v zbirateljstvo slikovnih dokumentov, ki prikazujejo vojne grozote, trpljenje in osvoboditev domovine, zato je ob desetletnici osvoboditve leta 1955 je izdal publikacijo Gorenjska v miru, trpljenju, borbi in svobodi. Zanjo je poleg besedila prispeval večino fotografij. Prav tako je leto pred smrtjo veliko pripomogel k odprtju Muzeja talcev, izgnancev in ujetnikov v Begunjah maja leta 1960. Isto leto je v Beogradu prejel nagrado za življenjsko delo na področju fotografije.
Spominjali se ga bomo kot vrhunskega, lirično izpovednega mojstrskega fotografa, ki je objavljal v številnih domačih in tujih fotografskih publikacijah. Po fotografijah gora: planinske flore so kot del njegovih člankov, bile objavljene predvsem v Planinskem vestniku, pa tudi po tujem predvojnem periodičnem tisku Camera Craft iz San Francisca iz leta 1937 in 1938 v American Photography iz Bostona 1938 in 1939, v dunajski reviji Die Galerie 1939 …, po mnogih samostojnih publikacijah npr. knjiga Evgena Lovšina V Triglavu in njegovi soseščini 1946, Svet pod Triglavom, Jesenice 1954, Geografskem zborniku (SAZU), Ljubljana 1955 itd.
Viri:
- Slavko Smolej, Gorenjska v miru, trpljenju, borbi in svobodi, 1955
- Lara Štrumej, Slavko Smolej (1909 1961), razstavni katalog, Moderna galerija Ljubljana, 1999
- Dejan Vončina, Franc Fabec, Slovenska odporniška fotografija 1941 - 1945, Modrijan, 2005
- Primož Lampič, Svetloba kot barva, MAO, Beletrina, Ljubljana 2015, str. 207
Prispevek je napisal: Dejan Vončina