Po natančnem in kronološkem beleženju medvojnih dogodkov v času italijanske okupacije izstopajo fotografi – kronisti: Miran Pavlin, Jakob Prešeren in Italijan Diego de Henriquez., ki so ustvarili izjemen ciklus dokumentarnih fotografij, ki odražajo poglobljeno in celovito razumevanje dogajanja na okupiranem ozemlju.
Najin sestavek tokrat osvetljuje predvsem medvojno delovanje fotokronista Diega de Henriqueza in ga umešča v zgodovinski okvir italijanske okupacije na slovenskih tleh. Poudarek je predvsem na njegovem prizadevanju, da vzpostavi vojaško zbirko oz. vojni muzej na območju Hrastja pri Pivki v času italijanske okupacije in kronološko beleženje dogodkov v okupirani Ljubljani od 1941 – 1943.
Diego de Henriquez je bil skrivnostnež, neutruden zbiralec, muzealec in po prepričanju antifašist. Bil je predvsem zbiratelj vojnega gradiva, ki ga je hranil na območju vojašnic v Hrastju pri Št. Petru na krasu (današnja Pivka). Zbiral je vojna oklepna vozila, orožje, opremo in fotodokumentacijo za vojno zgodovinski muzej. Poleg tega je s fotoaparatom vestno beležil dogodke v Pivki in Ljubljani med italijansko okupacijo. Po drugi strani pa njegovo prizadevno zbirateljstvo vojnih vozil, vojaške opreme in gradiva dajejo zgodovinsko legitimnost in podporo delovanju Parka vojaške zgodovine v Pivki.
Profesor Diego de Henriquez (1909-1974) je bil ena izmed najbolj nenavadnih in skrivnostnih osebnosti Trsta. Rodil se je v Trstu 20. februarja 1909 v plemiški družini s španskimi koreninami. Govoril je skoraj vse evropske jezike, tudi slovenščino in hrvaščino. Najprej se je ukvarjal z arheologijo, nato pa se je usmeril na vse, kar je samo malo dišalo po vojni in vojaških predmetih. Hotel je ustvariti muzej, ki bi z vojaškimi predmeti govoril proti vojni.
V času druge svetovne vojne je bil Diego de Henriquez italijanski vojak; 19. marca leta 1941 so ga kot navadnega vojaka poslali v Št. Peter na Krasu med pripadnike obmejne straže »G. a. F«. (Guardia alla Frontiera). Na Henriquezovo pobudo in z dovoljenjem njegovega nadrejenega, polkovnika Ottoneja Franchinija je 16. aprila začel delovati vojno zgodovinski muzej 25. obmejnega območja (XXV° Settore di Copertura »Timavo«). Kasneje je delovanje muzeja odobril Vrhovni štab italijanske vojske. Medvojne dnevnike je začel pisati 16. aprila 1941, ko je postal direktor vojnega muzeja 25. območja v Hrastju pri Pivki. V zvežčiče, dnevnike, je od leta 1941 pa vse do smrti v sumljivih okoliščinah 1974 popisal več kot 50.000 strani, ki so zbrane v okoli 300 zvezkih. Dnevnike hrani Mestni muzej »Diego de Henriquez »v Trstu. S priporočilnimi pismi polkovnika Franchinija je obiskoval Ljubljano, Sušak in Split.
Konec leta 1941 je Henriquez začel enkrat na teden obiskovati Ljubljano z namenom, da bi tudi v Ljubljanski pokrajini dokumentiral vojno in zbral material, ki ga je italijanska oblast zaplenila osvobodilni fronti in partizanskim enotam. Gradivo je nato vozil v zbirno bazo - muzej, ki je bil v stavbi vojašnice v Hrastju.
Na Primorskem izstopajo njegovi posnetki medvojnih dogodkov v Pivki, ki so izredno dragoceni za Park vojaške zgodovine v smislu dolgoletne tradicije zbiranja in prezentiranja Muzejske zbirke oklepnih in artilerijskih vojaških sredstev v Pivki, ki danes uspešno deluje na območju vojašnic, kjer je imel Henriquez v letih 1941 - 1943 sedež vojno zgodovinskega muzeja. Njegova medvojna muzejska postavitev v Pivki je v 17 vitrinah predstavljala boj s partizani, nemško gradivo, rusko fronto in gradivo iz Anglije. V osmih vitrinah je bila poleg drugega gradiva predstavljena še starojugoslovanska vojska.
Leta 1941 se je Henriquez seznanil in začel sodelovati z zbirateljem in muzealcem Jankom Vertinom, ki je po nalogu OF zbiral ves propagandni material, ki so ga izdajale Osvobodilna fronta in italijanske vojaške in civilne oblasti, ter številne muzejske predmete, ki so bili povezani z vojno, za bodoči vojno zgodovinski muzej. Henriquez mu je pri tem dejavno pomagal. S svojimi zvezami pri italijanski civilni in vojaški oblasti je Vertinu posredoval predmete, ki so jih te zaplenile osvobodilnemu gibanju.
Henriquez je fotografsko dokumentiral predvsem italijansko okupacijsko vojsko, ukrepe in oborožitev med okupacijo Ljubljane v letih 1941 – 1943. Fotografsko je dokumentiral tudi odporniško dejavnost; različne ilegalne napise odporniškega gibanja v Ljubljani. Dostop je imel do objektov, žičnih in cestnih ovir, ki jih je leta 1942 vzpostavila italijanska okupacijska vojska v Ljubljani in okolici. Medtem ko Miran Pavlin in Jakob Prešeren s fotografijami prikazujeta življenje v zavzetem mestu, okupatorjeve posege v mestno tkivo in upor njenih prebivalcev
Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil ves material še vedno v Pivki in Henriquez ga je hranil do Vertinovega prihoda. Tam sta odbrala gradivo, ki ga je Vertin prepeljal v Ljubljano in ga skril v Mestnem muzeju Ljubljana.
Henriquez je bil natančen fotokronist in dokumentalist, popisal in orisal je vse dogodke, v katere je bil tako ali drugače vpleten, vendar žal ni nikoli napisal avtobiografije. Pri zbiranju in beleženju podatkov ga odlikujeta širina in neverjetna raznovrstnost tako je npr. evidentiral in zbiral celo politične vice, v dnevniških zapisih večkrat zasledimo natančne popise zbranega gradiva, odporniške ilegalne časopise npr. Delo, Slovenski poročevalec je od strani do strani popisal v slovenskem jeziku.
Kot sva že omenila so njegovi dnevniki in arhiv obsežni in jih je zaradi razdrobljenih podatkov težko preučiti. V svojih dnevniških zapisih Henriquez obsoja ravnanje italijanske okupacijske vojske (racije, aretacije, deportacije, požiganja, streljanja). Iz njegovih dnevnikov sva izluščila:
V kasarni “Principe di Piemonte” v Šempetru na Krasu (Pivka) je sumljive Slovence zasliševal stotnik Palmiro Lundari. Zaprti so bili v prenatrpanih sobah, uklenjeni, brez hlač in brez čevljev, da ne bi pobegnili, spali so na slami in pred zaslišanji so jih puščali brez hrane, zato da so se “omehčali”. Stotnik jih zasliševal v navzočnosti pisarja, dveh prevajalcev in člana “Milizie” oboroženega s palico. Kadar ni bil zadovoljen z odgovori, je z glavo dal znak vojaku in ta je začel tepsti.
Vsak dan so mimo vozili vlaki polni slovenskih civilistov, žensk, otrok, namenjenih v italijanska taborišča, toda leta 1942 so partizani nadzorovali tretjino slovenskega ozemlja. Kadar so partizani ujeli italijanske vojake, so jih potem, ko so jih razorožili in jim slekli uniforme, spustili na prostost. Medtem, ko so predstavnike fašistične policije takoj streljali. Ker je italijanska vojska kot povračilne ukrep na partizanske akcije streljala talce, so partizani ujete italijanske vojake kot tudi civiliste večkrat uporabili za zamenjavo za talce.
Večji del zbirke je Henriquezu do konca vojne uspelo odpeljati v Trst za svoj edinstveni muzej. Kako je Henriquezu uspelo poleg vojnozgodovinskega arhiva, dokumentov in fotografij prepeljati veliko število tankov, vojaških oklepnih vozil in topov v Trst?
11. septembra 1943 je komandant 25. italijanskega obmejnega odseka v Št. Petru na Krasu (Pivka) polkovnik Egidio Di Dio s svojimi 8.000 vojaki prestopil na nemško stran, Henriquez pa je zaradi dovolilnice, ki mu je omogočala nemotena potovanja na progi Št. Peter na Krasu in San Daniele del Friuli uporabil svoj plemiški naslov in postal “Der Herr Diego Ritter von Henriquez Dierector von Militarmuseum”. Pri tem sta mu pomagala znanje jezikov in povezave z vsemi vojskami, ki so bile v Italiji oziroma v Julijski krajini: od italijanske kraljeve vojske, preko nemške vojske, ki je okupirala Trst v letih 1943– 1945, partizanske vojske v Trstu (1. maj do 12. junij 1945), zavezniških vojsk Anglije in ZDA, pa do ponovno italijanske tokrat republikanske vojske po letu 1954. Zaradi vseh teh stikov so mu po vojni neupravičeno očitali kolaboracionizem. Vso Henriquezovo strastno zbirateljstvo je bilo usmerjeno v protivojno in antifašistično delovanje.
Po drugi svetovni vojni je Henriquez nadaljeval z zbiranjem vojaškega gradiva in kot velik pacifist v Trstu ustanovil Mednarodno središče proti vojnam in za vesoljno bratstvo. Vojne so ga tako prizadele, da je živel asketsko življenje in se je odpovedal vsem dobrotam tega sveta, celo kruhu in mesu. Za svojo zbirko je de Henriquez uporabil vse svoje in družinsko imetje, tako da je živel na robu revščine. Umrl je leta1974 ne, da bi dočakal uresničitev življenjskega projekta -ustanovitev »svojega« muzeja, edinstvene zbirke vojaškega gradiva na svetu.
Danes hrani in predstavlja njegovo bogato gradivo Mestni muzej vojne za mir Diego de Henriquez v Trstu (Civico Museo di guerra per la pace Diego de Henriquez), del njegove bogate dediščine, pa je tudi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani.
Že omenjen Miran Pavlin med vojno zunanji sodelavec častnika Jutra v Ljubljani in fotoreporter, se Henriqueza spominja kot nenavadnega vojaka. Bil je vedno urejen, gladko obrit in je hodil po ljubljanskih ulicah brez vojaške kape in z aktovko v roki, ki je imel značilen način govora in nenavaden stisk roke s prepletanjem prstov. Ko ga je leta 1957 uradno spoznal v Trstu, mu je Henriquez povedal, da je v Ljubljano hodil službeno in da je kot poznavalec vojaške zgodovine obiskoval Mestni muzej Ljubljana.
Naj na koncu povzameva še danes aktualno razmišljanje Diega de Henriqueza;
» Vsak dan se v svetu vrstijo pokoli, umori, preganjanja …, ki na nek način izpričujejo demonsko prekletstvo, ki se na žalost noče in noče končati, poznavajoč izvor in izražanja teh krivd lahko poskušamo človeštvu pokazati način, kako se jim izogne. Pravico imamo to storiti.«
Opombe:
- Več o njegovem življenju in delu v sestavku: Dejan Vončina, Nadja Adam, Diego de Henriquez – fotokronist in zapisovalec medvojnih dogodkov v času italijanske okupacije Slovenije, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2007, Ljubljana, str. 151-174.
- Njegova smrt 2. maja 1974 je zavita v tančico skrivnosti; umrl je v požaru, ki je zajel njegovo skladišče v Trstu, kjer je zadnja leta življenja delal in pisal. Njegova smrt je še danes nepojasnjena. Najverjetneje je povezana s popisi zidnih napisov po koncu vojne v taborišču Rižarna, ki so jih pisali zaprti in naj bi razkrivala tudi imena tržaških kolaboracionistov. V požaru je zgorel tisti del arhiva, ki se je nanašal na Rižarno, nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče v Trstu. Dejan Vončina, Nadja Adam: Diego de Henriquez – fotokronist in zapisovalec medvojnih dogodkov…, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2/2007, str. 154, 155.
- Leta 1952 je Mestni muzej Ljubljana odstopil takratnemu novoustanovljenemu Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani vso med vojno zbrano gradivo. Po mnenju zgodovinarja in dolgoletnega kustosa tega muzeja Matije Žgajnarja, je ravno plodno sodelovanje Janka Vertina in Diega Henriqueza omogočilo, da ima današnji Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani najbogatejšo vojno zgodovinsko zbirko v Sloveniji. Izjava Matije Žgajnarja avtorjema, 21.8.2007.