Ob koncu leta 2024 bom na drug način v obliki intervjuja predstavil partizanskega bojnega fotoreporterja Staneta Lenardiča – Žana. Toliko bolj, ker je bil tesni sodelavec Jožeta Petka. Z Lenardičem sva se spoznala leta 2000.
Med leti 2002 in 2005 imam ohranjenih kar nekaj njegovih zapisov, kjer opisuje svojo medvojno partizansko fotoreportersko pot. Ob najinem prvem snidenju pri njem doma v Ljubljani je najin pogovor snemal iz varnostnih razlogov, kar je bilo po svoje razumljivo, saj je bil po letu 1975 diplomat, več let je bil tudi jugoslovanski dopisnik TV mreže CBS v ZDA. Sčasoma, ko sva se bolje spoznala, ni imel več potrebe po snemanju. Poleg Edija Šelhausa je zelo podpiral zamisel o monografiji o slovenski odporniški fotografiji 1941 – 1945. Na svoj partizanski vzdevek Žan je bil zelo ponosen, menda ga je pridobil zaradi znanja francoščine. Je pa intervju z njim zaradi sporočilnosti aktualen še danes.
Intervju:
Stane Lenardič – Žan (1918 – 2018) " Bil sem in"
Delo Staneta Lenardiča je obsežno in raznovrstno, zato sem ga v intervjuju predstavil predvsem kot enega izmed redkih partizanskih fotoreporterjev in snemalcev bojnih motivov med drugo svetovno vojno v Sloveniji.
Stane Lenardič, partizanski fotoreporter, pravnik, novinar in diplomat se je rodil leta 1918 v italijanskem mestu Cormons, ki mu Slovenci pravimo Krmin. Staneta so starši še kot dojenčka prinesli v Jugoslavijo. Ko mu je bilo nekaj nad deset let, mu je mati kupila fotoaparat na plošče. Z osnovami fotografije se je seznanil pri fotografu v Radečah. Gimnazijo je obiskoval v Celju in se vztrajno učil tuje jezike.
Zanimali so ga zakoni, zato se je odločil za študij prava na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je bil tudi predsednik kluba primorskih Slovencev Doberdob. S filmsko kamero se je seznanil že kot študent ob morju na počitnicah. Znanje tujih jezikov mu je omogočalo, da so mu turisti s kamero povedali, kako naj jih snema. Kmalu si je kupil osemmilimetrsko filmsko kamero in se tudi s pomočjo nemških priročnikov naučil osnov snemanja.
Že leta 1941 se je povezal z OF in se udeleževal raznih ilegalnih akcij. Vedno je hotel avtonomno odločati o svoji usodi, zato ni postal član komunistične partije. Junija leta 1943 je odšel v partizane na Dolenjsko, kjer je postal propagandist in vojni dopisnik.
26. septembra 1943 je z bataljonom prostovoljcev prebredel reko Savo in prišel na Štajersko. Iz bataljona prostovoljcev je nastala Šlandrova brigada. V brigadi je preživel dvanajst napetih in dinamičnih mesecev. Končno je dobil fotoaparat in filmsko kamero. Živel je sredi enkratnih bojnih prizorišč in ni poznal strahu. Bojnih dogodkov in akcij, ki jih je fotografiral snemal Stane Lenardič, je bilo veliko, tako, da se je težko odločiti, katere poudariti. Morda prvi filmski zapis oktobra 1943 na Menini planini, ko je bil zbor Šlandrove brigade, morda boji za Ljubno, ki jih je snemal in fotografiral iz neposredne bližine. Gotovo je najmarkantnejši edini ohranjeni filmski zapis o partizanski zasedi pri Trnjavi. Iz te bliskovite akcije sem poznal samo fotografije, ko mi je Lenardič pokazal svoj film, je ves dogodek z gibljivimi podobami bojev in zvoka dobil še bolj dramatično, svežo in avtentično razsežnost.
Zakaj so vam bili najljubši bojni motivi?
Na splošno je bilo fotografskega in filmskega materiala malo. Vedeti morate, da so bili pogoji na Štajerskem za bojevanje in snemanje zaradi nenehnih nemških hajk izredno težki. Preskrbovalne poti za preskrbo s fotomaterialom so bile večkrat prekinjene, zato sem si rekel, da bom snemal bojne motive, da bom pokazal, kako se bori Slovenec. Kot propagandist sem moral vsako akcijo opisati, če sem jo hotel opisati, sem jo moral tudi videti. Seveda sem boje snemal s kamero brez teleobjektiva, zato sem moral pri akcijah biti zraven. Kot bi rekel Capa (svetovno znani vojni fotoreporter): “Moraš biti in”. Bil sem z borci v prvi bojni črti, zato so moji posnetki verodostojni. Že takrat sem vedel, da bodo takšni posnetki iskani, čeprav nisem vedel, kako se bo vojna končala. S snemanjem bojnih motivov sem hotel dokazati, da Slovenci nismo takšni, kot nas je preveč solzavo opisoval Cankar, temveč, da je Slovenec dober, pogumen, podjeten, iznajdljiv in tovariški borec. Od kod motivacija in pogum. Seznanjeni smo bili s krutimi nemškimi ukrepi: streljanji talcev, koncentracijskimi taborišči, izseljevanji, vpoklici v nemško vojsko. Vedeli smo, da nimamo česa izgubiti, kajti če zmagajo Nemci, je z nami konec. Če bi imel dovolj fotomateriala, bi poleg bojnih snemal tudi civilne motive.
Kaj je za vas bojno polje?
Danes malokdo ve, kaj je bojno polje. Dovolj zgovorna pa je zaseda Šlandrove brigade v Črnem grabnu pri Trnjavi na cesti Lukovica – Celje, kjer sem jurišal z ostalimi borci. 27. aprila 1944 smo, potem ko nas je obveščevalna služba obvestila o premiku nemških enot, pripravili zasedo 14 nemškim tovornjakom s posadko. Okoli 4. ure zjutraj smo se borci Šlandrove brigade postavili na svoje položaje. Večina borcev je čakala v gozdu, jaz pa sem se postavil ob mitraljezce, ki so se nahajali v neposredni bližini ceste. Okoli vratu sem imel filmsko kamero; okoli roke privezano pištolo, v drugi roki pa sem držal fotoaparat. Ob spopadu, ko so se mitraljezci prvi pognali v napad, sem stekel za njimi ter filmal in istočasno posnel nekaj fotografij. Kar naenkrat v objektivu zagledam nemškega vojaka, ki strelja proti meni; vržem se na tla, odvržem kamero in primem za pištolo, toda Nemec naenkrat izgine. Ustrelil ga je namreč soborec. Veste, na bojnem polju delujejo posebni čuti, pomembna je vsaka desetinka sekunde. Kako se boš obrnil, kako reagiral, ali te bo zadelo ali ne. Seveda deluje tudi adrenalin. Če ne boš ti njega, bo on tebe. Vse skupaj je podobno pokru. Ko si v ognju in ko okrog tebe pokajo bombe, krogel ne slišiš, slišiš samo tiste, ki zadenejo. Tako smo se borili. To je bil boj. In to je še danes ohranjeno na filmskem traku.
Jože Petek, mit, legenda ali kaj več?
Oba s Petkom sva bila ljubiteljska fotografa, ki sva se že pred vojno ukvarjala s fotografijo v nasprotju s poklicnimi fotografi, kot je bil npr. Rihard Mlekuž - Riko. Petek je imel čisto svoj slog, tako samosvoj in prepoznaven, da si takoj, ko si pogledal fotografije, vedel, da so njegove. Znal je ujeti dolge vijoče partizanske kolone, čustva, napore, bolečino pa tudi veselje borcev. Skratka bil je in, kar dokazuje tudi njegova fotoreportaža napada 14. divizije na Štampetov most. Večkrat mi je pripovedoval, kako naporno je hoditi v koloni in potem, ko naenkrat zagledaš motiv, teči na čelo kolone ter v objektiv ujeti poseben motiv ali trenutek. Najtežje je bilo pozimi, ko je hodil v mrazu in do pasu v snegu. “Predvsem moraš vedeti, kaj hočeš”, je vedno govoril. Tako je že med vojno organiziral odmevno fotografsko razstavo v Gornjem Gradu iz fotomateriala, ki smo ga zaplenili Nemcem v bojih za Ljubno. Povedal mi je, da zbira fotografije, ki jih bo po vojni izdal v fotoalbumu in tako dokumentaristično osmislil svoje delo v težkih vojnih pogojih. Skratka imel je vizijo in cilj. Bil je vodja in glavni organizator Fotosekcije 4. operativne cone. Zame Petek ni mit, niti legenda, temveč slovenski Capa, saj ju navsezadnje povezuje tudi podobna tragična usoda; medtem ko je vojni fotoreporter Robert Capa izgubil življenje, ko je stopil na pehotno mino v Indokini; je Jože Petek padel v boju z Nemci.
Kje ste posneli najlepše motive?
Najlepše fotografije sem posnel med nemško zimsko ofenzivo na Menini planini 1944/45. Fotografiral sem borce 14. divizije, ki so po napornih bojih spali kar stoje ali pa v snegu. Utrujeni borci so na fotografijah delovali, kot da bi bili vklesani v kamen. Zdelo se je, kot da bi se v mrazu in snegu čas ustavil. Borci niso imeli niti toliko moči, da bi premišljevali o svojcih in o dnevih, za katere so se borili. Tisti, ki so fotografije videli, jim poleg dokumentarne pripisujejo tudi estetsko in umetniško vrednost. To mi je omogočal fotoaparat formata 4 x 6 cm. Nasploh je fotoaparat večjega formata bolj primeren za propagandno fotografijo, medtem ko je bila Leica z manjšim formatom zlata vredna za reportažno dinamično in bojno fotografijo, saj je omogočala bistveno več posnetkov določenega dogodka.
Ste imeli v partizanih kakšne omejitve pri fotografiranju in snemanju?
Kot sem že povedal, je bila edina omejitev pomanjkanje fotomateriala. Ko so vodilni v Šlandrovi brigadi videli, kako jurišam s fotoaparatom in kamero, mi je komandant napisal posebno dovolilnico za gibanje po vseh partizanskih enotah s priporočilom, da mi omogočijo snemanje kjerkoli brez omejitev. Zavedali so se, da je fotografija oziroma film izredno propagandno sredstvo za krepitev samozavesti in dvigovanje morale v boju proti nemškemu okupatorju. Tako sva s Petkom v popolni tajnosti načrtovala (da nas ne bi odkrili Nemci) konec leta 1944 v Gornjem Gradu filmsko predstavo o boju štajerskih partizanov. Kakšno moč bi imeli filmi, v katerih bi bili glavni igralci borci sami, si ni težko predstavljati. Filmi so bili posneti, tudi material, ki bi omogočil realizacijo, je bil pripravljen, toda najino namero je preprečila huda nemška ofenziva. Vsi filmi (tudi večina mojih) so se takrat zbirali pri Petku, ki jih je skrbno zložene in označene nosil v veliki rdeči torbi. Nesrečno naključje je hotelo, da je v začetku januarja 1945 padel v boju z Nemci. Govorilo se je, da je torba z enkratnim fotografskim in filmskim zakladom zgorela. Govorilo se je marsikaj. Resnica je ostala nekje na Menini planini.
Katere vrednote najbolj cenite?
Ena največjih vrednot je mir, sodelovanje, razumevanje in strpnost med narodi. Za ta načela sem se še danes pripravljen boriti. Če ni miru, se porušijo vse druge vrednote. V sodelovanju z zavezniki smo premagali fašizem in nacizem, si izborili mir, svobodo in pomagali ohraniti demokratično Evropo. Ne izgubljajmo se v brezplodnih prepirih, temveč glejmo naprej!
Viri:
- Intervju Stane Lenardič – Žan, “Bil sem in”, avtor Dejan Vončina, revija Fotografija, št. 15, 2002
- Silvo Teršek, Stane Lenardič: Zabredel sem v svet fotografije..., TV - 15, 10. junij 1971, str. 14
- Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani
- zasebni arhiv Staneta Lenardiča
- zasebni arhiv avtorja
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
December, 2024