Olena Kushcheva je po poklicu pediatrinja. V Slovenijo je prišla zaradi vojne v Ukrajini. Do takrat je z družino živela mirno in udobno življenje brez večjih težav. Vojna se je v njenem mestu začela februarja 2022. Najprej so se za krajši čas umaknili v sosednje mesto, nato v vzhodno Ukrajino, kjer so ostali dva meseca. Po vrnitvi v domače mesto je bilo Oleno preveč strah za življenja otrok, zato so se odločili priti v Slovenijo.
Pri nas se je takoj začela učiti slovenščine, da bi lahko čim prej ponovno opravljala svoj poklic. Vendar se je izkazalo, da bo pot do tega cilja daljša kot je predvidevala. Na Zdravniški zbornici Slovenije so ji sicer priznali študij, kljub dolgoletnim delovnim izkušnjam v stroki, pa je morala ponovno opraviti pripravništvo, strokovni izpit in specializacijo, ki jo bo končala predvidoma novembra 2027. Kljub zahtevni poti do ponovnega opravljanja svojega poklica ji ni žal, da so prišli v Slovenijo, kjer njena družina živi v miru in sta otroka srečna. Kar ji od vsega pomeni največ.
Olena je prišla v Slovenijo zaradi vojne v Ukrajini. Poklicno, vzgojno in zasebno, ji je bil od nekdaj zgled oče, srednješolski profesor. Verjetno si je tudi zato želela postati učiteljica. Uspehi pri naravoslovnih predmetih pa so jo pripeljali do študija medicine. Postala je pediatrinja.
Olena ni verjela, da se bo vojna z Rusijo zares začela. Prepričana je bila, da kaj takega v Evropi 21. stoletja ni mogoče. Njeno življenje pred vojno je potekalo mirno in težave s katerimi se je do tedaj srečevala so bile obvladljive in rešljive. V začetku leta 2022 pa so jo starši njenih pacientov začeli opozarjati, da se nekaj dogaja. Svetovali so ji, naj si pripravi dokumente, zalogo hrane in osnovna oblačila.
Vojna se je v njenem mestu začela februarja 2022. Ob štirih zjutraj je prejela klic prijateljice, da naj pripravi otroka, vzame dokumente in se umakne na varno. Odšli so k prijateljem v sosednje mesto in čez 14 dni še nekoliko dlje, v vzhodni del Ukrajine, kjer je bilo takrat še mirno. Po dveh mesecih so se vrnili v svoj dom. Olena je šla v službo, otroka pa sta ostajala doma, ker so bile šole zaprte.
Z besedami ni mogoče opisati kako težko postane življenje, če moraš biti ves čas na preži. Olenina družina takrat pol leta ni spala, saj so sirene pogosto tulile ponoči. Pol leta pozneje so se razmere še poslabšale. Ena raketa je padla na njihovo dvorišče. Olena se je bala za otroka, ki sta bila v njnem delovnem času sama doma. Ni prenesla misli, da bi se jima kaj zgodilo. Prizori kot iz vojnih filmov so bili vse pogostejši: goreči avtomobili, uničujoče rakete, porušene stavbe in streljanje…
Odločili so se, da morajo na varno. Ko sta z možem izbirala državo, kamor bi se umaknili, sta preverjala šolski sistem države, zdravstveni sistem, stopnjo kriminala in odnos do tujcev. Všeč sta jima bili le Slovenija in Kanada. A Kanada se jima je zdela predaleč in menila sta, da bodo šli le za nekaj mesecev.
V Slovenijo so prišli avgusta 2022 z avtom. Že na začetku sta se z možem odločila, da bosta delala in ne bosta zaprosila za socialno pomoč. Mož je dobil zaposlitev v Ljubljani, kjer je v začetnem obdobju tudi bival. Olena je z otrokoma živela v Mariboru in se intenzivno učila slovenščine. Ko je po enem letu naredila izpit na ravni B1, je začela delati kot prostovoljka v Zdravstvenem domu Maribor. Prej si ni upala, saj se je zavedala, da mora za delo s pacienti znati jezik vsaj na osnovni ravni.
S pomočjo vodstva Zdravstvenega doma Maribor je oddala vlogo za poklicno kvalifikacijo. Tri mesece pozneje je dobila odgovor, da mora ponovno opraviti pripravništvo, strokovni izpit in celotno specializacijo. Priznali so ji le študij. Čez leto dni so se odločili, da ji bodo specializacijo skrajšali za dve leti in dva meseca. Končala jo bo predvidoma novembra 2027.
Na začetku ji je bilo zelo težko sprejeti, da mora ponovno skozi ves proces pripravništva in specializacije, kljub temu, da je imela že 13 let delovne dobe. Pogosto je jokala in se poleg dela po več ur dnevno učila za izpite. Ko je začela dobivati plačo, je postalo nekoliko lažje. Prej so eno leto in pol živeli z minimalno plačo, ki je komaj zadoščala za hrano in nujne stroške.
Najhuje ji je bilo, ko sta jo otroka za kaj prosila in nista razumela, da mama nima denarja.
Olena bi bila začasno pripravljena delati karkoli, kar bi družini dvignilo prihodke, a ji mož ni dovolil. Spodbujal jo je, naj se uči, da bo čimprej lahko spet opravljala svoj poklic.
Oleni so se od začetka vojne vrednote korenito spremenile. Med tem ko si je prej prizadevala predvsem za kakovostno in materialno ugodno življenje, zdaj prosi za zdravje, mir, da bi bili starši čim dlje živi ter da bi bila otroka in mož dobro.
Za Oleno je na prvem mestu družina. Veseli jo, da sta njena otroka živahna in srečna ter da sta v šoli uspešna. Veliko ji pomeni, da imata z možem složen in podporen odnos. Dragocena se ji zdijo tudi prijateljstva. Človek ne more biti sam. Odnosi so pomembni in zanje se je treba potruditi.
Fotografije: Nino Bektashashvili
Zgodbe zapisala: Jasna Gabrovšek
Produkcija: Zavod APIS
Projekt Heroines: Diverse Voices izvaja Zavod APIS v sodelovanju z mednarodno pobudo Heroines! v okviru programa Catalyst of Change, ki ga sofinancira Evropska unija.
Vsebina odraža stališča producenta, Zavoda APIS, in avtoric ter ne predstavlja nujno stališč Evropske unije ali partnerjev. Evropska unija, partnerji in financerji za vsebino ne odgovarjajo.
V Slovenijo so prišli avgusta 2022 z avtom. Že na začetku sta se z možem odločila, da bosta delala in ne bosta zaprosila za socialno pomoč. Mož je dobil zaposlitev v Ljubljani, kjer je v začetnem obdobju tudi bival. Olena je z otrokoma živela v Mariboru in se intenzivno učila slovenščine. Ko je po enem letu naredila izpit na ravni B1, je začela delati kot prostovoljka v Zdravstvenem domu Maribor. Prej si ni upala, saj se je zavedala, da mora za delo s pacienti znati jezik vsaj na osnovni ravni.