Rose Bay prihaja iz Kameruna. V puberteti je ugotovila, da jo bolj od fantov zanimajo dekleta. Leta se je borila proti sebi in svojim občutkom, saj je istospolnost v Kamerunu z zakonom prepovedana in velik tabu. Življenje je bilo zanjo še toliko težje zaradi nasilnega očeta. Po tem, ko jo je oče prisilno poročil in ji grozil s smrtjo, stric pa jo je spolno zlorabljal, se je podala na dolgo pot iz Kameruna proti Evropi.
V neizmerno težkih razmerah je skupaj z drugimi begunci prišla prek Nigerije, Nigra in Alžirije do Libije. V Libiji, kjer so bile razmere daleč najtežje, je hudo zbolela. Zaradi tolp, ki zapirajo migrante, da njihove družine izsiljujejo za denar, je bila dvakrat zaprta. Ker je bila v Libiji ravno v času pandemije covida, je lahko šele po dveh letih nadaljevala pot čez Sredozemsko morje. V begunskem taborišču v Bariju v Italiji so jo dodelili v Slovenijo, kjer je kmalu dobila status begunke. Danes živi z otrokoma v Slovenski Bistrici, kjer je zaposlena kot frizerka v frizerskem salonu.
Njena zgodba je zgodba o neverjetni moči človeškega duha, da preživi najhujše zlorabe in trpljenje ter kljub neštetim temnim trenutkom v sebi vedno znova najde moč in voljo, da nadaljuje življenje.
Rose je prišla v Slovenijo iz Kameruna. V puberteti je ugotovila, da jo bolj od fantov zanimajo dekleta. Poleg družinskih pritiskov, je občutila stisko tudi zaradi družbenega pritiska, saj je homoseksualnost v Kamerunu tabu in uradno nezakonita. Za istospolne odnose je predpisana zaporna in finančna kazen. Rose je bila vso svojo mladost zelo izolirana in ves čas se je borila proti sebi. Večkrat si je poskusila vzeti življenje.
Z odraščanjem so razmere za Rose postale vse bolj neznosne. Oče je bil nasilen, stric pa jo je spolno zlorabljal, dokler ni zanosila in rodila hčerke. Da bi prikril družinsko sramoto, ji je oče izbral moža in jo prisilno poročil. Razumevanje, zaščito in oporo je našla le pri materi.
Po mamini smrti se je očetovo nasilje nad Rose stopnjevalo do resnih groženj s smrtjo. Ob podpori sestre in tete se je odločila oditi iz okolja in države, kjer ni bilo mesta zanjo.
Rose se je na dolgo pot iz Kameruna proti Evropi podala prek Nigerije, Nigra, Alžirije in Libije. Pot je pomenila dolgotrajni boj za preživetje v razmerah, kjer so z ljudmi ravnali kot s tovorom. V Nigeriji je v majhnih sobah spalo po dvajset ljudi. Jedli so enkrat na dan, največja težava pa je bila pomanjkanje pitne vode.
V Niger so prišli ponoči, prespali so v puščavi in sredi noči peš nadaljevali pot. Bilo je tako mraz, da se nikakor niso mogli pogreti. Ko so hodili čez območje z veliko peska, so se jim noge globoko ugrezale in čevlji so ostali v pesku. Nadaljevali so bosi in si zaradi skal in bodečega rastlinja močno poškodovali noge. Če so padli, so bile poškodbe še hujše in so še težje nadaljevali pot. Pogosto so morali hiteti, da so se izognili policijskim patruljam. Rose je bilo najbolj strah, ko so policisti na meji nanje naščuvali pse in jim grozili z orožjem.
Libija je bila zaradi razmer daleč najtežji del poti. Rose je bila na poti med Nigrom in Libijo posiljena. Zanosila je in rodila sina, ki je ostal pri njej eno leto. Nato ga je prijatelj odpeljal v Kamerun v varstvo k njeni sestri. Zaradi vojnih razmer, pandemije covida in šibkega zdravja, dve leti ni mogla zapustiti Libije. V tem obdobju so jo organizirane kriminalne tolpe, ki trgujejo z ljudmi dvakrat zaprle. Ker Libija ni podpisnica Konvencije o beguncih, so ti brez pravnega statusa sistematično izpostavljeni nasilju, izsiljevanju, suženjstvu in prostituciji.
Na čolnu proti Evropi. Po dveh letih libijskega pekla je Rose leta 2021 na gumenjaku skupaj s 55 sopotniki nadaljevala pot čez Sredozemsko morje. Po osmih urah tvegane plovbe, je do njih prišla reševalna ladja in reševalci so jim pomagali na krov. Odložili so jih v Italiji, na Lampedusi, od koder je bila Rose premeščena v Bari. Tam je bila dva meseca v bolnišnici zaradi depresije in drugih psihičnih težav - posledic travmatične poti. Socialna delavka, ki je bila po očetu Slovenka in po materi Italijanka, ji je rekla, naj živi z mislijo na svoja otroka. Nekaj tednov pozneje je Rose izvedela, da je dodeljena v Slovenijo.
Rose je v Ljubljani hitro dobila status begunke in stanovanje. Kmalu je status dobila tudi njena prijateljica, a ker zanjo ni bilo prostora v Ljubljani, je šla Rose z njo v Maribor, da ji je pomagala pri skrbi za otroka. Ko sta dve leti pozneje prišla V Slovenijo še Rosina hčerka in sin, ki je bil rojen v Libiji, je prijateljičino stanovanje postalo pretesno. Morali so si poiskati novo.
Večkrat so se selili, potem pa so našli stanovanje v Slovenski Bistrici, kjer živijo zdaj. Rose je tam zaposlena v frizerskem salonu, otroka hodita v šolo. Ko je bila Rose še majhna, je bila njena srčna želja, da bi lahko svoji mami omogočila boljše življenje. Mama je veliko naredila zanjo. Želela si je tudi, da bi delala v vojski. Mislila je, da bo tako postala močna, ker se je zavedala, da bo moč v življenju še kako potrebovala.
Rose si ni želela imeti otrok in najprej je hčerko in sina zaradi vseh preizkušenj in zlorab zelo težko sprejela. Danes si ne predstavlja življenja brez njiju. Zelo so povezani. Hči je prijazna in inteligentna. V šoli je uspešna in z veseljem pomaga bratcu pri učenju, saj mu Rose zaradi jezikovnih ovir ne more. Prav tako je velika opora tudi zanjo. Pogosto se počuti, da je polovica nje mrtva - druga polovica pa živi zaradi otrok.
Zaradi vsega, kar je v življenju prestala, Rose nikomur ne zaupa. Ljudje so na začetku pogosto prijazni, a čez čas se spremenijo. Kljub temu rada priskoči ljudem na pomoč. Materi in stari materi je obljubila, da jima bo pomagala, a ji ni uspelo. Čuti, da bi rada naredila vse, kar je v njeni moči za tiste, ki potrebujejo pomoč. Ker ve, kako je, če si v stiski in ti je zares težko.
V življenju si je velikokrat želela umreti. V najtežjih trenutkih ji je pomagala misel na mamo, ki je nekoč rekla, da bo še zelo močna in da bo postala velika ženska. Rose se je to zdelo nemogoče. Tudi v Sloveniji ni vedno videla smisla v tem, da živi. In kljub temu vedno znova najde v sebi najde moč, da gre naprej.
Fotografije: Nino Bektashashvili
Zgodbe zapisala: Jasna Gabrovšek
Produkcija: Zavod APIS
Projekt Heroines: Diverse Voices izvaja Zavod APIS v sodelovanju z mednarodno pobudo Heroines! v okviru programa Catalyst of Change, ki ga sofinancira Evropska unija.
Vsebina odraža stališča producenta, Zavoda APIS, in avtoric ter ne predstavlja nujno stališč Evropske unije ali partnerjev. Evropska unija, partnerji in financerji za vsebino ne odgovarjajo.