Arbnore Avdylaj je bila stara pet let, ko se je na Kosovu začela vojna. Z družino so se najprej umaknili v gozd, nato pa so se peš podali čez Balkan na pot proti Švici, kjer je živel dedek, ki jim je redno pošiljal denar. Ko se je vojna končala, so se vrnili na Kosovo, a so čez nekaj let migrirali v Slovenijo, da bi se otroci lahko ustrezno šolali. Arbnore je od nekdaj sanjala, da bo zdravnica, vendar jo je pot zanesla na Fakulteto za družbene vede, kjer je študirala mednarodne odnose. Po študiju se je zaposlila na Veleposlaništvu Kosova. Od letos jeseni je zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve, na oddelku za migracije. Najbolj jo osrečuje, da svoji hčerki lahko vzgaja v varnem okolju in da živi v državi, kjer je mir.
Arbnore je bila stara 5 let, ko je vojna prišla v njeno regijo. Z družino so zbežali v gozd, ker je bila to za njih edina možnost, da preživijo. Tam so v traktorski prikolici preživeli več mesecev. Primanjkovalo jim je pitne vode, hrane in varnega zavetja. Zaradi maminih zdravstvenih težav in ker so bili otroci še majhni, so se odpravili na ilegalno pot čez Balkan proti Švici, od koder jim je dedek pošiljal denar.
Begunska pot ni bila nič lažja od vojne. Večkrat so jih ujeli, a so vedno poiskali nekoga, ki so mu plačali, da jih je vodil naprej: iz Bosne do Slovenije, iz Slovenije v Italijo in iz Italije končno v Švico, kjer so se srečali z dedkom. Ko se je vojna na Kosovem končala, so se vrnili, da bi pomagali zgraditi svojo novo državo. Na Kosovem so dve leti hodili v šolo v šotore. Pozimi je bilo neznosno mraz. A voljo so imeli, saj niso želeli biti izgubljena generacija brez izobrazbe.
Oče je želel, da otroci dobijo najboljšo možnost šolanja in mama možnost zdravljenja, zato se je najprej oče preselil v Slovenijo, v Koper, leto dni kasneje pa so prišli vsi. Tako se je začela njihova migrantska zgodba. Otroci so začeli hoditi v šolo, kjer so bili vsi zelo podporni. Vseeno so morali vložiti ogromno truda, če so hoteli biti uspešni.
Arbnore si je od nekdaj želela postati zdravnica, verjetno zaradi zdravstvenih težav mame. Šele sredi šolanja na srednji zdravstveni šoli v Izoli je ugotovila, da se po končani srednji šoli ne bo mogla vpisati na medicino. Zato je, čeprav je bila zlata maturantka, opravila še maturitetni tečaj, kjer je prvič slišala za Fakulteto za družbene vede. Možnost študija mednarodnih odnosov jo je tako navdušila, da je opustila sanje o medicini in se vpisala na FDV.
Po študiju mednarodnih odnosov so ji ponudili delo na Veleposlaništvu Kosova, kjer je delala do letošnje jeseni. Zdaj je zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve - direktorat za migracije. Za njene uspehe in uspehe njenih bratov in sester, je zaslužena predvsem mama, ki jim je vedno govorila, da lahko dosežejo vse, karkoli si želijo. Mama je verjela v njihove sposobnosti bolj, kot kdorkoli drug.
Arbnore nikomur ne želi, da bi doživel, kar je doživela ona in njena družina. A so preživeli in potrebno je gledati naprej. Marsikdo, tudi iz njene širše družine, vojne ni preživel. Lahko bi imeli tudi njihovo usodo. Ko svoje življenje razlaga nekomu, ki v življenju ni doživel kaj hujšega, ne more razumeti zakaj je pri petih letih tako zelo hrepenela po šoli. Verjetno ji je šola predstavljala neko normalnost in varnost. Dajala ji je občutek, da je vse v redu, nasproti tistemu, kar so prestajali prej.
Danes jo osrečuje možnost, da lahko vzgaja svoje hčerke v varnem okolju. Brez strahu, da se jim v vsakem trenutku lahko kaj zgodi. Stvari, ki so bile njim kot otrokom prepovedane ali odvzete, zdaj lahko nudi svojima hčerkama: miir, svobodo govora, svobodo izbire in šolanja. To jo osrečuje in žene naprej, da lahko pomaga tudi drugim.
Da bi zaščitila otroke, sta starša njihovo družinsko izkušnjo globoko potlačila. Zdaj ji starejši brat in sestra včasih rečeta: “Zakaj govoriš o vojni in begunski izkušnji? Saj smo preživeli.” Arbnore odgovarja: “Jaz ne morem biti tiho. Ni mi vseeno in nočem, da mi je vseeno.”
Tistim, ki trenutno dajejo čez nekaj podobnega kot je dala čez ona in njena družina, Arbnore svetuje: “Vztrajaj, samo vztrajaj! Ker je luč na koncu tunela. Če ti še ni bilo zares težko, poglej okrog sebe. Vedno je priložnost, da svoje vrednote še izboljšaš.”
“Sama s sabo želim živeti v miru in želim si živeti v državi, kjer je mir.” Arbnore Avdylaj
Fotografije: Nino Bektashashvili
Zgodbe zapisala: Jasna Gabrovšek
Produkcija: Zavod APIS
Projekt Heroines: Diverse Voices izvaja Zavod APIS v sodelovanju z mednarodno pobudo Heroines! v okviru programa Catalyst of Change, ki ga sofinancira Evropska unija.
Vsebina odraža stališča producenta, Zavoda APIS, in avtoric ter ne predstavlja nujno stališč Evropske unije ali partnerjev. Evropska unija, partnerji in financerji za vsebino ne odgovarjajo.